Učitelj se v svoji praksi srečuje in prepoznava raznolikost vzgojno-izobraževalnih potreb otrok, ki so deležni različnih oblik pomoči. Vključujoči pristop pod drobnogled postavlja dvoje: poleg ovir, ki izhajajo iz učenca oziroma njegove narave, se v večji meri ukvarja tudi s pogoji in ovirami, ki v samem učnem okolju omogočajo ali onemogočajo učenčevo optimalno učenje. Prevladuje torej osredotočenost na učno okolje, se pravi na pouk in učilnico oziroma kurikul v najširšem pomenu besede.
Osnovno izhodišče učiteljevega dela v vključujoči šoli predstavljajo različnost, drugačnost, izvirnost in individualnost učencev.
Poleg pravnih podlag pri delu z učenci z učnimi težavami izhajamo iz:
- načel dobre poučevalne prakse,
- temeljnih načel pomoči učencem z učnimi težavami,
- prilagajamo metode in oblike dela, značilne za posamezno skupino učnih težav (Koncept učne težave v osnovni šoli).
Učne težave delimo na splošne in specifične, ki imajo razpon od lažjih do težjih, od enostavnih do kompleksnih, lahko trajajo krajši čas ali vse življenje.
Pri delu z učenci z učnimi težavami razlikujemo pet stopenj pomoči (IDPP)
1. pomoč učitelja pri pouku, dopolnilnem pouku in v okviru oddelka podaljšanega bivanja,
2. pomoč šolske svetovalne službe oz. mobilne specialnopedagoške službe,
3. dodatna individualna in skupinska pomoč (ISP),
4. mnenje in pomoč zunanje strokovne ustanove, 5. program s prilagojenim izvajanjem in z dodatno strokovno pomočjo, (AM)