Učitelj se v svoji praksi srečuje in prepoznava raznolikost vzgojno-izobraževalnih potreb otrok, ki so deležni različnih oblik pomoči. Vključujoči pristop postavlja v ospredje pogoje in ovire, ki v samem učnem okolju omogočajo ali onemogočajo učenčevo optimalno učenje, pa tudi ovire, ki izhajajo iz učenca oziroma njegove narave. Prevladuje osredotočenost na učno okolje, torej na pouk in učilnico oziroma kurikul v najširšem pomenu besede.
Osnovno izhodišče učiteljevega dela v vključujoči šoli predstavljajo različnost, drugačnost, izvirnost in individualnost učencev.
Poleg pravnih podlag pri delu z učenci z učnimi težavami izhajamo iz:
- načel dobre poučevalne prakse,
- temeljnih načel pomoči učencem z učnimi težavami,
- prilagajamo metode in oblike dela, značilne za posamezno skupino učnih težav.
Učne težave delimo na splošne in specifične, ki jih opredeljujemo od lažjih do težjih, od enostavnih do kompleksnih in lahko trajajo krajši čas ali vse življenje − Koncept učne težave v osnovni šoli.
Pri delu z učenci z učnimi težavami razlikujemo pet stopenj pomoči (IDPP):
1. pomoč učitelja pri pouku, dopolnilnem pouku in v okviru oddelka podaljšanega bivanja;
2. pomoč šolske svetovalne službe oz. mobilne specialnopedagoške službe;
3. dodatna individualna in skupinska pomoč (ISP);
4. mnenje in pomoč zunanje strokovne ustanove;5. program s prilagojenim izvajanjem in z dodatno strokovno pomočjo, (AM).